Adria Airways

Hitrostno rolanje v Ugandi

Besedilo: Tadej Žnidarič Fotografije: Tadej Žnidarič

“Dajmo, dajmo, dajmo, dajmo!“ kriči Ssenyojo Isaac, ugandski hitrostni rolar, ko njegovi sotekmovalci brzijo mimo gledalcev med prvim mednarodnim tekmovanjem v hitrostnem rolanju v Ugandi.

naslovna uganda
Hitrostni rolarji iz Kenije, Ugande, Južne Afrika, Egipta, Gane in Kameruna začenjajo tekmo na 5000m med Afriškim prvenstvom v hitrostnem rolanju na stadionu Moi v Nairobiju, Kenija.

Nekaj sto ljudi je prišlo gledat šport, za katerega prej še slišali niso. Dogajanje snemata dve lokalni televiziji. Ugandčani se želijo pokazati v najboljši luči in premagati tekmece iz Kenije in Ruande na tekmovanju, ki ga je na parkirišču nacionalnega stadiona Mandela na robu glavnega mesta Kampale organizirala Rolarska zveza Ugande (Uganda Skating Federation (USF)).


V Ugandi, ki so jo pred nekaj leti pri znanem vodiču Lonely Planet izbrali za vrhunsko turistično destinacijo, še nedolgo nazaj ni bilo niti enega hitrostnega rolarja. Dežela je bolj kot po športu v svetu znana po svojih naravnih bogastvih – po izviru Nila, Viktorijinem jezeru, safarijih in gorskih gorilah. Toda Kampala, hitro rastoča in živahna prestolnica z bogatim kulturnim in nočnim življenjem, popotnikom, ki si vzamejo čas za skoraj dvomilijonsko glavno mesto, kmalu pokaže svojo ustvarjalno plat: redna odprtja razstav v galerijah, restavracije, ki prečijo kontinente od Japonske do Mehike, bare in klube, ki se ne zaprejo do jutra, plesne in gledališke predstave, koncerte, filme in različne festivale. Ter rolanje. Nekaj fantov je v Kampali sprva rolalo za zabavo, rolerje pa so izkoristili tudi za brezplačen transport – držali so se za kombije, ki jih za javni prevoz poleg motornih koles uporablja večina ljudi. Leta 2010 je Ddungu Moses, državi uslužbenec in športni entuziast, opazil skupino rolarjev v središču mesta. Pobrskal je po spletu in se odločil, da bo ustanovil zvezo in ustvaril pravi nacionalni šport. “Na spletu sem videl, da je rolanje resen šport. Naši fantje o tem niso vedeli nič,“ pravi Moses, ki je zdaj predsednik USF.

onair TadejZnidarcic Uganda HitrostnoRolanje 27 HR2
Kamerman lokalne televizije snema Mugabi Juliusa, ki se pripravlja na začetek tekme med mednarodnim tekmovanjem na parkirišču stadiona Mandela v Kampali, medtem ko trener Ddungu Moses (v rdečem) in kenijski trener čakata na začetek tekme.

Od spanja v barih do mednarodnih tekmovanj

Veliko rolarjev prihaja iz revnih družin. Mugabi Julius, 26, je včasih delal v restavraciji, kjer je zaslužil manj kot dolar na dan, spal je v barih. V prostem času je rolal, zvečer pa popival s prijatelji pozno v noč. Ko je Moses začel novačiti tekmovalce in videl, kako dober je Julius, ga je vzel pod svoje okrilje. Julius je kmalu postal najboljši hitrostni rolar v Ugandi. “Zdaj sem član državne reprezentance in ne smem početi neumnosti,“ pravi Julius, ki se je udeležil tekmovanj v Keniji in Južni Afriki. Ima tudi novo službo. V nakupovalnem središču Tirupati uči otroke in odrasle drsanja na umetni sintetični površini in zasluži približno 6 dolarjev na dan. To mu je omogočilo,, da sta s prijateljem najela manjše stanovanje. “Če ne bi rolal in srečal Mosesa, bi bilo moje življenje povsem drugačno,“ pravi Julius. “Zdaj sem pravi športnik. Zbudim se ob petih zjutraj in eno uro tečem. Nato delam vaje za moč. Zvečer telovadim, skačem čez kolebnico, delam sklece, počepe. Čez vikend pa rolam na parkirišču stadiona Mandela.“

Vsak vikend, občasno pa tudi med tednom, se rolarji zberejo na prostranem parkirišču nacionalnega stadiona. Na najboljšem asfaltu v mestu tečejo, rolajo in tekmujejo. Najboljši bi radi postali profesionalci, druge vleče sem ljubezen do tega športa. Njihov razvoj usmerjata dva trenerja: Moses in lastnik fotografskega studia Kamya Yahya, ki je zdaj tudi tajnik USF. Moses in Yahya sta se večine tehnik naučila sama z gledanjem videov na internetu, pomagajo pa jima tudi trenerji iz drugih držav, ki jih srečujeta na mednarodnih tekmovanjih. Počasi se je skupini pridružilo še več rolarjev, ki so slišali, da je rolanje tudi resen šport.

onair TadejZnidarcic Uganda HitrostnoRolanje 30 HR
Serugo Geoffrey prejme medaljo na koncu mednarodnega tekmovanja na parkirišču stadiona Mandela v Kampali.

Sanje se uresničujejo

Namuwaya Patricia, 20, je že kot otrok gledala tekmovanja v drsanju ne televiziji. Ko ji je prijatelj, ki je bil član USF, predlagal, naj se jim pridruži, ni oklevala. “Občutek imam, da se mi uresničujejo sanje,“ pravi Patricia. “Vedno sem hotela drsati. Zdaj vem, da sem nadarjena in vadim vsak dan.“ Patricia je hitro napredovala in je zdaj najboljša hitrostna rolarka v Ugandi. “Ko sem se udeležila prve mednarodne tekme v Keniji, sem dobila bronasto medaljo. Presrečna sem bila. Moj oče je bil navdušen. Sprva namreč ni hotel, da rolam. Mislil je, da se bom držala za minikombije in motorna kolesa. Da se bom poškodovala.“

Patricijin oče je imel utemeljene razloge za pomisleke. Več rolarjev je bilo udeleženih v hudih prometnih nesrečah, ko so vijugali med gostim prometom in se izogibali luknjam v cestišču. Nekateri so celo izgubili življenje. Poleg tega večina Ugandčanov misli, da rolarji niso kaj prida. Moses zato poudarja: “Ljudem moramo pokazati, da je rolanje tudi resen šport.“ Marca 2016 je vlada Ugande prepovedala rolanje po cestah iz varnostnih razlogov. “USF prepoved podpira,“ pravi Yahya. “Naši tekmovalci ne rolajo po cestah, mi pa nimamo nadzora nad tistimi, ki niso člani USF.“

Pomanjkanje opreme ne ovira zagnanih športnikov

Nacionalni stadion je za zdaj edini kraj, kjer rolarji lahko vadijo. Toda tudi tu nesreče ne počivajo. Ko na stadionu ni nobenega dogodka, je parkirišče odprto za vse. “Ljudje se vozijo s kolesi, igrajo odbojko, nogomet in lahko pritečejo predte,“ pravi Isaac, star 25 let. “Tako sem se tudi poškodoval.“ Površina parkirišča namreč ni gladka, standardne varnostne opreme – rokavic in ščitnikov – pa ni dovolj za vse. Glavni razlog, ki preprečuje normalno vadbo, je pomanjkanje profesionalnih rolerjev in rezervnih delov. Deli in rolerji se hitro obrabijo, v Ugandi pa ni inštitucij in korporacij, ki bi rolarje podpirale. Ene rolerje uporablja več tekmovalcev, delijo si jih tudi med tekmovanji. Kljub tem izzivom navdušeno trenirajo in pripravljajo regionalna tekmovanja. V Afriki so boljši od ugandskih rolarjev le Kenijci in Južnoafričani, toda v teh državah je rolanje navzoče že dalj časa, pa tudi precej več vlagajo v ta šport.

onair TadejZnidarcic Uganda Kampala 37 HR
Lokalna tržnica v Kampali.

V samo nekaj letih je skupina ugandskih rolarjev zelo napredovala, čeprav nekateri tekmovalci nimajo dovolj časa za vadbo. Mnogi delajo šest dni na teden, včasih sedem, da zaslužijo zase in za svojo družino. Včasih na trening sploh ne morejo priti. Joseph Kisitu, 26, je poročen in oče odraščajočega fanta, večino dni pa prodaja rabljena ženska oblačila. Toda rolanje je njegova strast in ceni vsako uro, ki jo lahko posveti športu. Skrbi pa ostajajo. “Ko vadim, včasih pomislim: 'Potrebujem denar za najemnino, moral bi delati'“, pravi Joseph. “Ali pa: 'Kako bom prišel na stadion naslednji teden, če nimam denarja za prevoz?' Rad bi rolal profesionalno in nehal prodajati obleke, ampak za zdaj to ni mogoče.“

onair TadejZnidarcic Uganda HitrostnoRolanje 10 HR
Ssenyojo Isaac navija med mednarodnim tekmovanjem na parkirišču stadiona Mandela v Kampali.

Ko lahko, Moses rolarjem finančno pomaga in jim plačuje prevoz do stadiona. “Kot družina smo,“ pravi Moses. “S fanti in dekleti se pogovarjam o tem, kaj naj v življenju počnejo in česa ne. Marsikdo se je spremenil. Veliko jih prej ni imelo nobenega cilja, zaradi rolanja pa so bolj disciplinirani. Čutijo, da nečemu pripadajo.“ Ko sonce zahaja nad Kampalo, odbojkarji in nogometaši odidejo domov. Le še rolarji vztrajajo na parkirišču stadiona. “Nikoli nimamo dovolj časa za vadbo,“ pravi Julius. “Ko smo na stadionu, treniramo, dokler se popolnoma ne stemni.“