Adria Airways Logo Adria Airways

Prva dama kulture

Besedilo: Matjaž Potokar Fotografije: Osebni arhiv Objavljeno: Adria In-Flight Magazine 2, apr/maj 2015

Uršula Cetinski ima s Cankarjevim domom prav poseben odnos. Najprej je tam v gimnazijskih letih lepila znamke. Kasneje – po dolgoletnem novinarstvu na Radiu Študent in vodenju Koreodrame, po ustanovitvi Mesta žensk in uprizoritvi svoje monodrame o Almi Karlin – se je vrnila v slovenski hram kulture kot vodja gledališkega in plesnega programa. Pa je spet odšla, tokrat za direktorico Slovenskega mladinskega gledališča, in se lani spet vrnila kot zamenjava za dolgoletnega direktorja Cankarjevega doma, Mitjo Rotovnika.

Adria Airways Ursula Cetinski 1

Z njenim imenovanjem postaja Cankarjev dom običajna kulturna ustanova. Včasih je menda veljalo, da zaradi strateške pozicije med parlamentom, vlado in predsedstvom Republike Slovenije direktor ustanove ne more biti čisto običajni kulturnik. Sicer pa tudi Uršula Cetinski nikakor ni le običajna direktorica kulturne ustanove. Ker se je v prvih mesecih vse v glavnem vrtelo okrog organizacije in programa, še ni preverjala podzemnih povezav.

Največji dosedanji izziv ji pomeni skrb za »pravo malo vas«, ki jo predstavljajo zaposleni in njihovi najbližji, posredno ali neposredno odvisni od njenih odločitev.

Kaj je najpomembnejše za uspešno vodenje take institucije?

Po mojem mnenju je najpomembnejše zadeti pravo strategijo, ki se prilega ustanovi. Slovenski javni zavodi ta hip nimajo več tako jasnih strategij kot recimo pred dvajsetimi leti. Danes živi veliko ustanov, ki počnejo vse mogoče. Pogosto se zgodi, da zanemarjajo prav področje, zaradi katerega so bile ustanovljene. Po moje je potrebno graditi strategije na najbolj zdravih osnovah vsake ustanove. Podstat Slovenskega mladinskega gledališča, ki sem ga vodila prej, so politično izpostavljene predstave. Tam sem zaznala tudi nostalgijo po »zlatih časih« najbolj prepoznavnih režiserjev Ristića, Jovanovića in drugih. Seveda so angažirane predstave v časih socializma eno, drugo pa v časih liberalnega kapitalizma. Ampak osnovne strateške usmeritve – politično opredeljenega gledališča – v osmih letih vodenja nisem spreminjala. Usmeritev smo uresničevali na drugačen način. Nekaj podobnega delam pri snovanju strateških usmeritev tudi tu.

Če se kultura danes ukvarja s temeljnimi bivanjskimi vprašanji enaindvajsetega stoletja, potem je prednost te ustanove, da lahko sočasno pokaže te probleme na različne načine.

Kakšna je bila vloga kulture v Sloveniji nekoč in kakšna je danes?

Meni je bilo vedno tuje kulturo ali umetnost razumeti v nacionalističnem smislu, se pravi promovirati slovensko kulturo kot izključevanje drugih narodov. Ves čas sem si prizadevala za obratne procese: to pomeni predstavljati avtohtono, posebno, domačo, predvsem pa kakovostno umetnost – tudi tisto izven naših meja. Seveda se mi je v gledališču zdelo pomembno spodbujati slovenske avtorje oziroma avtorje, ki so ustvarjali ali ustvarjajo v Sloveniji, saj so bili umetniki od nekdaj kozmopoliti. Torej samo tisti, ki v tem času živijo na tem koščku zemlje, vedo, kakšna je današnja problematika. Samo domača, drugačna ustvarjalnost lahko ostane odtis za bodoče rodove.

Ste ena redkih žensk na vodilnem mestu v kulturi. Kako to?

No, pred kratkim sem se vrnila s srečanja poslovnih žensk v Berlinu. Kot germanistka in ljubiteljica nemške kulture sem menila, da poznam položaj nemških žensk. Presenečena sem spoznala, da imajo nemške ženske, kljub kanclerki, pred sabo »stekleno steno«. Pridejo do srednjega položaja, na vrh pa zelo, zelo redko. Tudi ob pregledu zanimive publikacije o položaju poslovnih žensk v Evropi sem ugotovila, da smo poslovne ženske v postsocialističnih državah na boljšem kot ostale Evropejke. Zdi se mi, da je to dober ostanek nekdanje ureditve.

Žal sem v Berlinu ponovno slišala, da ima tudi v Evropi beseda ženske manjšo težo kot beseda moškega.

V primeru ustanove, ki jo vodim, sem imela »srečo«, da se na razpis niso odzvali moški, ki bi imeli podobne reference, kot jih imam sama. A če bi se prijavili, sem prepričana, da bi bili v prednosti. V vseh dosedanjih razpisih sem ugotovila, da je splošni družbeni konsenz o ustreznosti ali neustreznosti posameznika za nek položaj še kako pomemben. Zato smo leta 1995 ustanovile Mesto žensk. Od tedaj se gibljem bolj v umetniško kulturnem svetu, ki je bolj mehak, bolj svoboden in bolj toleranten. Ob srečanju s poslovnimi ženskami sem spet začutila, da sem odgovorna za naše vnukinje. 

Adria Airways Ursula Cetinski 2

Kakšna je po vašem mnenju vitalnost slovenske kulture oz. umetnosti kot njene špice?

Vitalnost slovenske ustvarjalnosti je čudež. Ljudje, ki se s tem ne ukvarjajo ali gredo redkeje čez naše meje, mislijo, da samo nekaj »nakladam«. Slovenija je dvomilijonska država, kar je v bistvu večje nemško mesto. Iskreno sem se veselila francoske nagrade za najboljši tuji roman Dragu Jančarju, saj mnogi ne vedo, kako močna je konkurenca. Že na začetku smo v slabšem položaju, ne samo zaradi denarja, ki ga namenjamo kulturi, pač pa tudi zaradi ᾽velikosti᾽ jezika, ki ga govorimo. Podobno neverjetno uspešni so tudi naši športniki, le da je uspeh zvečine bolj odmeven tudi doma. Po padcu berlinskega zidu je postala zahodnjakom večina držav, ki so jih imeli za vzhod, zelo zanimiva. Producenti pa so polni stereotipov; »balkanski divjaki« naj se recimo ukvarjajo z vojno in takšna so tudi njihova pričakovanja. Zato ni naključje, da je Frljićeva predstava »Preklet naj bo izdajalec svoje domovine« Slovenskega mladinskega gledališča v Evropi doživela tak uspeh.

Alma Karlin je vaša uprizorjena monodrama. Zakaj je organizacija kulture premagala vaše ustvarjanje?

Smiselno se mi zdi, da počneš to, kar znaš najbolje. Sodim, da je okrog mene veliko boljših piscev, kot sem sama ta hip. Ni pa rečeno, da tega ne bom počela kdaj kasneje. Alma je postala tudi moj varuh. Ko sem začela z vodenjem Cankarjevega doma, me je obiskal zanimiv gospod in mi podaril Almino podobo (pokaže na fotografijo v pisarni), rekoč, naj me čuva. Njegova babica je bila Almina sestrična, to se mi zdi res zelo lepo.