Adria Airways

Zgodba o kovčku

Besedilo: Eva Hassl Rigler Fotografije: Shutterstock, Samsonite

Leta 1919, ko se je Alma M. Karlin, svetovna popotnica in pisateljica slovenskega rodu, iz domačega Celja odpravila na devet let trajajočo pot okoli sveta, je bilo potovanje drzna in nevarna avantura. Posebej za žensko. Obleke je zložila v velik potovalni zaboj, v mrežo položila svoj pisalni stroj Erika in se z mračnega perona odpeljala na samotno potovanje v daljne dežele.

naslovna zozana

Kaj pa danes? Bi lahko vse, kar potrebujemo za pot okoli sveta, spravili v en sam kovček? Velik ali majhen, pisan ali enobarven, na kolesih ali brez njih? Ste morda že kdaj, ko se podajate na različne poti, ki lahko trajajo različno dolgo, pomislili, kolikšno pot je morala "prepotovati" vaša prtljaga, da je videti taka, kot je? Od nerodnih lesenih zabojev prek velikih usnjenih kovčkov do lahkih in očem prijetnih oblikovalskih presežkov na štirih kolesih. Razvoj potovalnega kovčka je veliko več kot le zgodovina ročne prtljage: je pomemben del transportne revolucije in zrcalo naših potovalnih navad.

Prvi koraki v neznano

Ljudje so iz takih ali drugačnih razlogov potovali že od nekdaj. Stari Grki so denimo že pred našim štetjem potovali na olimpijske igre in na slikovite grške otoke, med starimi Rimljani so bili priljubljeni izleti v terme. Strokovna literatura navaja, da so se prve oblike turizma, kakršnega poznamo danes, pojavile v začetku 19. stoletja, hkrati s tehničnim napredkom, katerega rezultat sta bila prvi parnik, ki je leta 1819 preplul Atlantski ocean, in 16 let kasneje prva železniška proga za javni promet v severni Angliji. Prav železnice so postale v naslednjem stoletju vodilen način transporta po kopnem. Z vlaki in ladjami so se dogodivščinam nasproti najprej podali premožnejši posamezniki.

adria 0000 00

Med prvimi turisti v Evropi je bilo nadvse cenjeno Ženevsko jezero, v Slovenijo pa jih je privabljala leta 1819 odprta Postojnska jama. Leta 1855 se je z znamenitim hidropatom Arnoldom Riklijem začel turizem naglo razvijati tudi na Bledu.

Težko breme

Kar težko si je predstavljati, da so ljudje nekoč potovali z nerodnimi zaboji iz lesa, usnja in železa, ki so že brez vsebine tehtali več kot 40 kilogramov. Ker pa je bil turizem takrat dostopen le bogatim slojem, ki so potovali s spremstvom, se lastnikom prtljage ni bilo treba ubadati s tem, kako jo bodo prenesli z ladje do vlaka. Ljudje so takrat največkrat potovali z ladjami, zato je bilo zaželeno, da so bili zaboji obdani s trpežnim platnom, pokrov pa je moral biti zaobljen, da je z njega lahko odtekla voda. Prve potovalne zaboje z ravnim pokrovom, kakršne je bilo mogoče zlagati drugega vrh drugega in tako prihraniti prostor, je leta 1858 predstavil Francoz Louis Vuitton.

Prvi kovčki in prvi hoteli

Kovčki, kakršne poznamo danes, so se pojavili konec 19. stoletja, hkrati z začetkom množičnega turizma. Po Evropi so rasli novi hoteli, plaže pa so bile poleti polne družin. Priljubljen potovalni cilj je bila francoska Azurna obala. V Sloveniji so prve hotele zgradili v začetku 20. stoletja, takrat sta zrasla tudi Hotel Union v Ljubljani in Hotel Palace v Portorožu.

adria 0001 01

Prvi kovčki, s katerimi so vanje prispeli njihovi začasni stanovalci, so bili v primerjavi z zdajšnjimi še vedno zelo nerodni, kljub temu pa za uporabo veliko prijaznejši od predhodnikov. Izdelani so bili iz usnja, pleteni ali iz debelega platna, napetega prek lesenega ali kovinskega okvirja. Robovi so bili zaščiteni s kovinskimi ali usnjenimi prevlekami. Tipičen kovček je imel v svoji notranjosti ločen del za srajce, ob strani pa včasih tudi škatlo za klobuk. Leta 1939 je Jesse Shwayder javnosti predstavil izredno vzdržljiv kovček z bibličnim imenom Samsonite, ki je kmalu postal potovalna klasika.

Kovčki na kolesih

S hitrim razvojem avtomobilske industrije v 20. letih prejšnjega stoletja in s postopnim razvojem potovanj z letali nekaj desetletij kasneje so postajali kovčki čedalje lažji in cenejši. Robustni usnjeni modeli so se umaknili lahkim kartonastim in plastičnim sorodnikom, posebej priljubljenim v 60. letih. Predvsem pa so bili na voljo v dveh velikostih – manjši, kot ročna prtljaga, in večji, ki so jih potniki oddali ob prihodu na letališče. Oboji so bili seveda opremljeni še s praktičnimi kolesi za hitro premikanje po letališču in za pot od letališča do hotela. Revolucionarni kovček na štirih kolesih je za lažje premikanje po letališču leta 1972 patentiral Američan Bernard D. Sadow.

pilot

Približno desetletje kasneje je ameriški pilot in inovator Robert Plath predstavil še bolj priljubljene kovčke na dveh kolesih, z zložljivim ročajem, ravno prav velike, da jih lahko odpeljete s seboj na letalo. Zato so jih sprva uporabljali predvsem piloti in kabinsko osebje. Leta 1980 pa se je pojavil kovček v obliki školjke, sestavljen iz dveh enakih polovic, ki še vedno prevladuje.

Pri potovanju z Adrio Airways so vam na voljo vozovnice, ki imajo v ceno že vključen en kos ročne prtljage (težak do 8 kg in z dimenzijami 55 x 40 x 20 cm) in so cenovno ugodnejše od vozovnic, pri katerih plačate težo oddane prtljage. Zato od zdaj tudi pri Adrii Airways velja »Kolikor spakiraš, toliko plačaš!«

In danes? Kovčki postajajo čedalje lažji in okretnejši. Na prelomu tisočletja so začeli kovčke izdelovati iz izredno lahkega in vzdržljivega polikarbonata. Novi materiali in oblike se zaradi vsega, čemur so izpostavljeni, spreminjajo iz dneva v dan, in inovacijam ni videti konca. Bi kupili kovček, ki bi mu lahko sledili s pametnim telefonom? Ali pa robotski kovček, ki bi vam sledil kot psiček? Zdi se, da je mogoče prav vse.